Ta objava je napisana za loona88.

Konj

Znanstveno ime: Equus caballus

Konj je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre.

Konj se je v zadnjih 45 do 55 milijonih letih razvil iz malega večprstnega bitja, Eohippusa, v današnjo veliko enoprstno žival. Ljudje so začeli udomačevati konje okoli leta 4000 pr. n. št., domnevno so bili udomačeni okoli 3000 let pr. n. št.

Konji vrste caballus so udomačeni, čeprav nekatere domače populacije živijo v naravi kot divji konji. Te divje populacije niso pravi divji konji, saj se ta izraz uporablja za opis konjev, ki niso bili nikoli udomačeni, kot so ogroženi mongolski divji konj, Equus przewalskii, ločena vrsta ali podvrsta in edini preostali pravi divji konj.

Anatomija konjem omogoča, da izkoristijo hitrost za pobeg pred plenilci. Imajo dobro razvit občutek za ravnotežje in močan odziv na boj in bežanje. V zvezi s to potrebo po begu pred plenilci v naravi je nenavadna lastnost: konji lahko spijo tako, da stojijo in ležijo, pri čemer mlajši konji načeloma spijo več kot odrasli.

Samice konj, ki se imenujejo kobile, nosijo mladiče približno 11 mesecev, mladi konj, imenovan žrebe, lahko stoji in teče kmalu po rojstvu. Do petih let dosežejo polni razvoj odraslih in imajo povprečno življenjsko dobo od 25 do 30 let.

Poni je po pravilih Mednarodne konjeniške zveze (Fédération Équestre Internationale – FEI) konj nižji od 148 cm (višina vihra) oz. podkovan nižji od 149 cm.Poznamo pa tudi miniaturne konje – zelo majhne ponije. Najmanjša pasma miniaturnih konj je Falabella (zelo redka pasma), katere viher ne sme preseči 78 cm.

Uporaba konja

Dolgo časa je imel in ponekod še ima pomembno vlogo tudi v transportu.

Do sredine 20. stoletja so se konji pogosto uporabljali tudi v bojevanju; oborožene sile imajo še danes konjeniške enote, ki pa uporabljajo modernejša sredstva.

Konje danes uporabljamo predvsem za šport in rekreacijo.

Jahanje

Konji in poniji, ki so v jahalni šoli namenjeni za učenje, morajo biti primerni in varni za izvajanje učnega programa. Uporaba konj, mlajših od štirih let, je za namene jahalne šole nezakonita. Nekateri konji so lahko primerni za ježo že zelo mladi, nekateri pa zaradi temperamenta niso primerni za jahanje tudi, če so starejši. Blag temperament in priljudna narava sta zelo pomembni lastnosti šolskih konj. Konje s prijaznim temperamentom se največkrat uporablja za ježo mlajših in neizkušenih jezdecev. Površini, namenjeni učenju jahanja, pravimo jahališče ali maneža. Za vrhnjo plast v maneži se uporablja pesek ali blato, lahko pa tudi žaganje.

Udomačitev konja

Konja so udomačili v Aziji približno 4000 let pred našim štetjem. Sklepa se, da so ljudje v udomačevanje vključili večje število kobil kot žrebcev.

Divji konji

Edina prava divja vrsta konja je mongolski divji konj ali konj Przewalskega (Equus przewalskii), v Evropi je divji konj ali tarpan (Equus ferus) izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega konja, pri kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.

Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje, ampak bi bil pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.

Mustang

Slovenske avtohtone vrste konj

Avtohtone slovenske pasme konj so lipicanec, posavski konj in slovenski hladnokrvni konj.

Status tradicionalne pasme, torej tujerodne pasme, ki se je prilagodila na podnebne in druge pogoje v Sloveniji, pa imata ljutomerski kasač in haflinški konj.

Vzreja kasačev sega v leto 1884, pasma je nastala iz domačih konj in žrebcev ameriškega porekla. Pasma haflinger je nastala leta 1874 v tirolskih gorah, v Sloveniji pa je prisotna od leta 1934.