lučke (praznična izdaja)

Desetletna rdečelasa deklica s prikupnimi pegicami na nosu z imenom Klavdija Novak se je ravnokar
prebudila na snežno jutro. Hitro je stekla v spalnico njenih staršev.

Klavdija: Mami! Ati! Božič je!

Mami: Klavdija, šele šest je ura.

Klavdija: Koga briga, če pa je božič!

Ati: Mami ima prav, Klavdija. Pojdi nazaj spat. Zgodaj je še.

Klavdija je žalostno odkorakala v sobo. Na poti je srečala svojo starejšo sestro, Tjašo.

Tjaša: Ta mala, spet si me zbudila! Oh, kakšen božič je to letos!

Klavdija je le zavila z očmi in odšla v sobo.
Po kosilu pa je šla v Ljubljano. Tam je bila dogovorjena s prijateljico Hano. Še kar je snežilo, a ne
preveč. Hodila je po trgih in ulicah, ko je nenadoma prišla mimo Pediatrične klinike. V tretjem
nadstropju so bili otroci žalostnih obrazov. Žalostno so gledali Klavdijo z oken.

Neznana ženska: To so otroci z rakom.

Klavdija se je obrnila in videla staro gospo z ruto.

Klavdija: Kdo ste?

Neznana ženska: Mina Grašič.

Klavdija: Klavdija Novak. Gospa Mina, kaj pa sploh je rak?

Mina: Rak je huda bolezen. Lahko celo umreš. To res ni šala.

Klavdija: Bodo potem ti otroci umrli?

Mina: Ne vsi, ampak nekaj pa jih verjetno bo.

Klavdija: Ampak nočem, da umrejo.

Mina: Dobro srce imaš, Klavdija. A nič ne moreš narediti. Pojdi tam, kjer si bila namenjena. Zdravniki
bodo poskrbeli zanje.

Klavdija se še kar ni premaknila.

Mina: Pojdi. Pojdi, Klavdija.

Klavdija je s težkim srcem odšla. Na poti do Hane je ves čas premišljevala o teh otrocih.

Hana: Hej, Klavdija!

Klavdija: Živjo, Hana! Imam ti nekaj za povedati. Prejle sem videla otroke z rakom. Lahko bodo umrli!

Hana: Klavdija, nič ne moreš narediti.

Klavdija: Imam idejo! Pojdiva na Prešernov trg. Tam imajo stojnice in jim kaj kupiva.

Hana: Dobra ideja! Pojdiva.

Hitro sta stekli do Prešernovega trga. Ura je bila že pet in temno je postajalo, a kljub temu sta prišli
do stojnic. Kupili sta jim dvajset parov nogavic, vrečki bonbonov ter dvajset šalov. Želeli sta kupiti še
čaj, ampak nista imeli dosti denarja.

Klavdija: Prekleto, nimava denarja za čaj.

Hana: Nič zato! Pohitiva jim odnesti preden bo že temna noč.

Ura je že bila deset zvečer.

Hana: Klavdija, jim bova že nesli jutri. Tvoji starši do zagotovo zaskrbljeni zate.

A Klavdija se ni dala motiti. Hani ni preostalo drugega, da ji sledi. Kljub pozni uri sta prišli do klinike.
Potrkali sta na vhodna vrata. Nobenega odziva. Pozvonili sta. Ni odziva.

Hana: Klavdija, pojdiva …

Klavdija: NE!

Mimo je prišla gospa Mina.

Mina: Klavdija, pridi sem. Ti, pojdi domov.

Hana je odšla in predala darila Klavdiji.

Mina: Klavdija, klinika je že zaprta. Daj mi darila. Nesla jih bom jutri.

Klavdija je predela darila Mini.

Mina: Pojdi domov. Tvoji starši so zagotovo zaskrbljeni.

Klavdija jo je ubogala in odšla. Naslednjo jutro je odhitela k kliniki. Tam je stala gospa Mina.

Klavdija: Gospa Mina! Ste dali darila?

Mina: Da, zelo so jih bili veseli. Res si dobra in prijazna deklica. Ne pozabi, Klavdija, dobro srce še
vedno vrne.