Sebastian Jones je čisto običajen najstnik iz ameriškega Chicaga. Rad igra računalniške igrice, sovraži
branje in seveda vse kar je povezano s šolo.
A njegova prijateljica Jennifer Morrison je popolnoma različna. Pogosteje jo kličejo Jen, vendar jo bolj
podrobno opiše vzdevek gdč. Vsevednica. Verjetno že veste zakaj.
Bil je trinajsti oktober, in Jennifer ter Sebastian sta se ravnokar odpravljala v šolo.
»Ne morem verjeti! Starši so mi za rojstni dan kupili knjigo o vesolju. Mislil sem, da je šala.« se je
pritožil Sebastian.
»O, knjiga o vesolju! Kaj bi dala, da bi jo imela.« je bila vsa navdušena Jen.
»Gdč. Vsevednica – če želiš – ti jo dam.«
»Z veseljem jo vzamem. Hvala!«
»Moram reči, da danes pokam od veselja!«
»Kaj, si dobil končno petdeset prijateljev na Robloxu?«
»Še kar čakam na to. Jennifer, kmalu bo HALLOWEEN! Najboljši praznik leta!«
»A, to je to!«
»Prideš na mojo zabavo za Halloween ob osmih?«
»Da, vendar raje ne bi bila rada zunaj kot lani.«
»Zakaj ne? Se spomniš? Pekla sva muffine in jih jedla zunaj. Fantastično je bilo!«
»Da, res je bilo. Ampak še kar bi bila rada notri.«
»Oh, Jen. Stara sva štirinajst let, ne šest.«
»Prebrala sem, da ... »
»Jenn, tvoje knjige me čisto nič zanimajo.«
»Sebastian Jones, me lahko poslušaš? Brala sem, da je štirinajst let nazaj na Halloween, ko se zbirajo
čarovnice, prišla čarovnica po imenu Lissa na zabavo nekih najstnikov zunaj in vsi so skrivnostno
umrli.«
»Gdč. Vsevednica, to so le babičine pripovedke, kako strašiti otroke da ne polijejo mleka. Ampak tudi
prav. Bova notri v hiši, tebi na ljubo.«
Listje na drevesih je bilo rumene, oranžne in rdeče barve. Nekatera drevesa pa sploh niso
imela več listov. Res se je videlo, daje že jesen.
Dnevi so minevali hitro na Sebastianovo srečo. Kmalu je prišel enaintrideseti oktober, noč čarovnic.
Ura je odbila osem in Sebastian je čakal na prihod Jennifer. Končno je prišla.
»Tako mrzlo je zunaj,« je rekla.
Skupaj sta spekla muffine in jih pojedla. Seveda sta ob tem veliko govorila. Nenadoma je
Sebastianova mama prišla v kuhinjo.
»Sebastian, pozabili smo na obletnico babičine smrti včeraj. Gresta lahko zdaj na grob? Tu je sveča,«
je rekla in podala svečo. Nato je odšla.
»Ne bi raje šla jutri,« je rekla Jennifer.
»Mami je rekla zdaj. Saj bova hitro!«
Oblekla sta se in odšla ven.
»Nikoli še nisem bila na tem pokopališču. Je daleč?«
»Ne, ni. Vidiš tisto hišo? Za njo je že cerkev pri kateri je pokopališče.«
Prišla sta na pokopališče. Hodila sta po dolgi ozki makedamski poti. Bilo je zelo temno, vse svetilke na
ulici so se že prižgale in bilo je res zelo mrzlo. Končno sta prišla do groba. Sebastian je vzel svečo.
»Mi podaš vžigalice?«
»Seveda, tu so.«
Sebastian je prižgal svečo in jo zatem pololžil na grob. A ko je položil svečo, se je iz groba pojavila
črna, grozljiva roka in ga prijela za ramo ter ga potegnila v grob. Sebastian je začel klicati na pomoč in
kričati.
»Sebastian! Kje si?«
Jennifer je hitro vstala, da gre nemudoma nazaj, a že je vstala, je zaslišala čuden zvok za njo. Obrnila
se je. Pred njo je stala stara čarovnica v črnem ter s črnim klobukom.
»AAAAAAAA!«
Čarovnica ji je dala roko na usta, da je utihnila. Vzela je svojo palico iz žepa.
»Superio,« je rekla in palico usmerila vanjo.
Jennifer je nezavestna padla na tla.
In tedaj je bilo vsem jasno. Čarovnica o kateri je brala Jennifer se je vrnila. Mnogi so iskali sledi za
Jennifer in Sebastianom, a niso imeli sreče. Kam sta izginila, ni vedel noben.
Add comment
Comments